.: Klub srečnih :.

[Potdomov.com]

Nekega večera se je Joe peljal domov po dvopasovni podeželski cesti. Iskanje dela, v tej majhni zahodni skupnosti je bilo skoraj tako upočasnjeno, kot je bil počasen njegov stari, propadajoči Pontiac. Vendar nikoli ni odnehal z iskanjem. Odkar so zaprli tovarno, je bil brezposeln. In nova zima je s svojim neusmiljenim mrazom končno udarila z vso silovitostjo v njegov dom.

Cesta je bila samotna. Ni bilo prav veliko takšnih, ki bi imeli razlog voziti se po njej, razen če so zapuščali mesto. Večina njegovih prijateljev in sodelavcev ga je že zapustila. Imeli so družine, ki so jih morali nahraniti in sanje, ki so jih želeli izpolniti. On pa je ostal. Konec koncev je bil to kraj, kjer je pokopal svojo mamo in očeta. Tukaj je bil rojen in poznal je deželo.

Po tej cesti bi lahko vozil slep in še vedno lahko uganil kaj je na vsaki strani. Z njegovimi pokvarjenimi lučmi na avtomobilu mu je bilo to znanje kar priročno. Temnilo se je in sneženi plazovi so grozili iz pobočij. Bolje da hitro pelje naprej. Med težkimi mislimi o svoji prihodnosti, je Joe skoraj spregledal staro žensko, ki je stala ob strani ceste. Celo v temi bi lahko človek opazil, da potrebuje pomoč. Ustavil je avto pred njenim Mercedezom in stopil ven.

Njegov Pontiac je še vedno prasketal, ko se ji je približal. Kljub nasmehu na njegovemu obrazu je bila ženska v skrbeh. Eno uro je že čakala, pa ji nihče ni ustavil. Ji bo storil kaj žalega? Ni bil videti ravno zaupanja vreden; bil je reven in lačen. Možakar je lahko videl, kako prestrašeno stoji tam zunaj na mrazu. Vedel je, kako se počuti. Takšen mraz ti resnično lahko požene strah v kosti. Dejal je, »Tukaj sem, da vam pomagam gospa. Zakaj ne bi počakali v avtu, kjer je toplo? Mimogrede, jaz sem Joe.«

Gospa je imela počeno gumo na avtu, toda za staro žensko je to dovolj hudo. Joe se je splazil pod avto in iskal mesto, kamor lahko namesti svoj izvijač. Nekajkrat je obrnil zapestje in kmalu zamenjal gumo. Toda bil je zelo umazan in ranjen zaradi mraza. Ko je končal z delom, je odšel k oknu njenega avtomobila. Ženska mu je namenila nekaj besed in se mu ni mogla dovolj zahvaliti za njegovo pomoč. Joe se je le nasmehnil, ko je zaprl prtljažnik avtomobila. Vprašala ga je, koliko mu je dolžna. Karkoli bo dejal, bo v redu. Predstavljala si je že vse tiste neprijetne in hude stvari, ki bi se ji lahko pripetile, če se ne bi on ustavil ob njej. Joe nikoli ni dvakrat premišljeval o denarju, vendar pa to zanj ni bila služba. To je bila pomoč nekomu v stiski in sam Bog ve, koliko je bilo v preteklosti takšnih, ki so pomoč ponudili njemu, ko jo je potreboval.

Vse svoje življenje je živel na tak način in nikoli ni pomislil, da bi deloval drugače. Povedal ji je, da če mu resnično želi plačati, naj naslednjič pomaga nekomu, ki bo potreboval pomoč in dodal, »takrat pomislite name.« Počakal je, dokler ni vžgala avtomobila in se odpeljala. Bil je hladen in puščoben dan, a Joe se je počutil dobro, ko se je peljal proti domu in izginjal v mrak.

Nekaj kilometrov naprej po cesti je gospa zagledata majhno kavarno. Namenila se je noter, da nekaj prigrizne in se zbistri, preden se končno odpravi domov. Kavarna je bila videti umazana in zanemarjena. Zunaj sta bili nameščeni dve črpalki za gorivo. Celotna slika ji je bila zelo odtujena. Blagajna za denar je bila kakor izključen telefon – ni zvonila prav pogosto. K njej je prišla natakarica in s seboj prinesla svežo brisačo, da si je ženska lahko obrisala obraz in mokre lase. Imela je sladek nasmeh, takšnega, ki ga tudi po napornem delu ne bi mogla izbrisati. Gospa je opazila trebuh natakarice in ocenila, da mora biti v zelo visoki nosečnosti. A natakarica ni dopustila, da bi napor in bolečina spremenila njeno pozitivno naravnanost. Stara gospa se je spraševala, kako je lahko nekdo, ki ima tako malo, tako radodaren s tujcem. Potem se je spomnila na Joa.

Ko je pojedla in je natakarica odšla do blagajne s sto dolarskim bankovcem, da bi ga zmenjala in vrnila denar, se je starka skrivoma izmuznila iz kavarne. Do takrat, ko se je prodajalka vrnila, je ni bilo več pri mizi. Spraševala se je, kam neki je odšla gospa, potem pa opazila napis na prtičku ob krožniku. Brala je, »Ničesar mi ne dolgujete, tudi jaz sem šla skozi to. Danes mi je nekdo pomagal tako, kot sem pomagala jaz vam. Če mi resnično želite vrniti denar, storite naslednje: Ne dopustite, da se veriga ljubezni konča pri vas.«

Morala je počistiti mize, napolniti stekleničke s sladkorjem in postreči ljudi, in prebila se je skozi še en naporen dan. Tisto noč, ko je prišla domov in se splazila v posteljo, je razmišljala o denarju in sporočilu, ki ga je stara gospa pustila na mizi. Le kako je lahko vedela, kako zelo potrebujeta z možem denar? Naslednji mesec bosta dobila dojenčka in življenje bo postalo še težje. Vedela je, kako zaskrbljen je njen mož in ko je spal poleg nje, mu je podarila nežen poljub in mu tiho zašepetala, »Vse bo še v redu! Ljubim te, moj dragi Joe.«

še več zgodb na strani http://www.potdomov.com